Vagju
Vágju (和牛, Wagyū, japonsko govedo) je katera koli od štirih japonskih pasem govedi.
Na več območjih Japonske govedina vagju nosi imena območij. Nekaj primerov so Macusaka, Kobe, Jonezava, Mišima,[1] Omi in Sanda. V zadnjih letih se je delež maščobe v govedini vagju povečal zaradi manjše paše in večje uporabe krme, zaradi česar je govedo večje in bolj mastno.[2][3][4]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
Obstajajo štiri pasme vagju:
- japonsko črno govedo (黒毛和種, Kuroge vašu)
- japonsko brezrogo govedo (無角和種, Mukaku vašu)
- japonsko rjavo govedo (褐毛和種, Akage vašu ali Akauši)
- japonsko kratkorogo govedo (日本短角和種, Nihon Tankaku vašu).[5][6]
Japonsko črno govedo je pasma, ki predstavlja 90 % vsega pitanega goveda na Japonskem. Linije japonskega črnega goveda so totori, tadžima, šimane in okajama.[7] Japonska rjava, znana tudi kot japonska rdeča, je druga glavna pasma; v to pasmo spadata tudi liniji koči in kumamoto. Japonska kratkoroga pasma predstavlja manj kot en odstotek vsega goveda na Japonskem.[8]
Ekonomski pomen
[uredi | uredi kodo]V kombinaciji z redkostjo in počasnim pitanjem meso goveda vagju ni le poslastica, ampak tudi iskan luksuzni izdelek. Za čistopasemsko govedo vagju se dosegajo cene v petmestnem območju evra. Kilogram mesa vagju lahko stane tudi več kot 1000 evrov, odvisno od izvora in razreza. Šele zadnja leta gurmanske restavracije ponujajo tudi zrezke iz govedine vagju, ki se glede na nabavno ceno gibljejo okoli 50 evrov (stanje 2011).[9]
Meso
[uredi | uredi kodo]Za razliko od drugega goveda maščoba v mesu goveda vagju ni lisasta, temveč enakomerno razporejena v zelo finem marmorju v mišičnem mesu.
Izvoz mesa vagju, živega goveda, zarodkov ali semena iz Japonske (za namembno Evropo) je mogoč šele od sredine julija 2014.[10] Današnja populacija zunaj Japonske izvira iz živali, ki so bile sredi 1990-ih izvožene v Združene države za znanstvene namene. Največje črede goveda vagju zunaj Japonske so v ZDA, Avstraliji in Kanadi. V Evropi govedo pasme vagju redi le nekaj rejcev; v Nemčiji so se prve živali vagju skotile leta 2006. Leta 2017 je bilo v združenju Vagju v Nemčiji organiziranih 140 rejcev in skrbnikov, leta 2019 pa 190.[11]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »NGRC Bos taurus«. nodai-genome.org. Arhivirano iz spletišča dne 23. februarja 2016. Pridobljeno 6. maja 2018.
- ↑ Gotoh, Takafumi (Julij 2018). »The Japanese Wagyu beef industry: current situation and future prospects – A review«. Asian-Australasian Journal of Animal Sciences. 31 (7): 942–47. doi:10.5713/ajas.18.0333. PMC 6039323. PMID 29973029. S2CID 49693378 – prek Science Citation Index.
- ↑ Ogino, Mizuna; Matsuura, Akihiro; Yamazaki, Atusi; Irimajiri, Mami; Takahashi, Hideyuki; Komatsu, Tokushi; Kushibiki, Shiro; Shingu, Hiroyuki; Kasuya, Etsuko (17. januar 2013). »Biological rhythms related to metabolism in Japanese Shorthorn cattle under varying environments and management techniques«. Animal Science Journal. 84 (6): 513–26. doi:10.1111/asj.12029. ISSN 1344-3941. PMID 23607269.
- ↑ Higuchi, Mikito; Shiba, Nobuya; Imanri, Mai; Yonai, Miharu; Watanabe, Akira (1. april 2018). »Effects of Grazing or Exercise in the Middle of the Fattening Period on the Growth and Carcass Traits of Japanese Shorthorn Steers«. Japan Agricultural Research Quarterly. 52 (2): 163–72. doi:10.6090/jarq.52.163. ISSN 0021-3551.
- ↑ Porter, Valerie; Mason, Ian Lauder (2002). Mason's world dictionary of livestock breeds, types, and varieties. CABI. str. 66. ISBN 978-0-85199-430-7.
- ↑ »What Is Wagyu?«. Japan Meat Information Service Center. Arhivirano iz spletišča dne 22. oktobra 2013.
- ↑ »Wagyu – What are they? Where did they come from?«. ansi.okstate.edu. Department of Animal and Food Sciences, Oklahoma State University. Arhivirano iz spletišča dne 5. januarja 2013.
- ↑ »Japanese Shorthorn Cattle«. tokyofoundation.org. Arhivirano iz spletišča dne 30. avgusta 2012.
- ↑ Norbert Kuls: Edel-Fleischversand: Die Gourmet-Brüder. In: Frankfurter Allgemeine Zeitung. 11. Dezember 2011
- ↑ Peter Wagner (26. julij 2014). »Rezept für Yakiniku vom Wagyu-Entrecôte mit Shirataki-Nudelsalat«. SPIEGEL Online. Pridobljeno 26. julija 2014.
Seit Mitte Juli wird nun also auch Europa beliefert, zunächst zwei Importeure in Deutschland und je einer in Dänemark und Monaco
- ↑ Rhein-Sieg-Rundschau v. 1. Oktober 2019, S. 8, Stefan Corssen: Der Rolls Royce unter den Rindern
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Verband der Wagyū-Züchter in Deutschland - Deutsch (gesichtet 20. Mai 2015)
- Verband der Wagyū-Züchter in Australien - Englisch (gesichtet 2. Oktober 2010)
- Verband der Wagyū-Züchter in den USA - Englisch (gesichtet 2. Oktober 2010)
- Verband der Wagyū-Züchter in Kanada - Englisch (gesichtet 2. Oktober 2010)