Partščina

Partščina
Arsakidska pahlavščina
Pahlawānīk
Materni jezik	Partsko cesarstvo
Področje	Partija, antični Iran
Obdobje	uradni državni jezik 248 pr.n.št. – 224 n.št., v 3. stoletju ga je izpodrinil srednjeperzijski jezik
Jezikovna družina	indoevropski indoiranski iranski zahodnoiranski severozahodni iranski partščina
Pisava	napisna partska pisava, manihejska abeceda
Jezikovne oznake
ISO 639-3	xpr
Seznam Linguist	xpr
Glottolog	part1239

Partščina, znana tudi kot arsakidska pahlavščina in pahlavanik, je izumrli antični severozahodnoiranski jezik, ki so ga govorili v Partiji, severovzhodni pokrajini antičnega Partskega cesarstva.

Bila je uradni državni jezik Partskega cesarstva (248 pr. n. št. – 224 n. št.).

Klasifikacija

Partski jezik je spadal v zahodno skupino srednjeiranskih jezikov, ki je imel zaradi stikov s sosednjimi jeziki tudi nekaj značilnosti vzhodnoiranskih jezikov. Vpliv je opazen predvsem v izposojenkah. Nekaj sledov vzhodnega vpliva se je ohranilo tudi v partskih izposojenkah v armenskem jeziku.

Taksonomsko spada v skupino severozahodnih iranskih jezikov, medtem ko srednjeperzijski jezik spada v skupino jugozahodnih iranskih jezikov.

Knjižna partščina

Besedila v partskem jeziku so se pisala v pahlavijski pisavi, ki je imela dve temeljni značilnosti: izpeljana je bila iz aramejske pisave in jezika ahemenidske državne pisarne (cesarska aramejščina), poleg tega pa je vsebovala veliko aramejskih besed, ideogramov in logogramov, imenovanih hozwārishn (arhaizmi), ki so jih razumeli kot partske (arsakidska pahlavščina).

Partski jezik je bil jezik stare satrapije Partije, ki se je uporabljal na arsakidskem dvoru. Glavni vir podatkov o Partih je nekaj ohranjenih napisov v Nisi in Hekatompilu, manihejska besedila, sasanidski večjezični napisi in ostanki partske književnosti v srednjeperzijskem jeziku, ki je nasledil partščino. Pomembno vlogo v rekonstrukciji partščine imajo manihejska besedila, napisana kmalu po propadu Partskega cesarstva. Manihejski spisi ne vsebujejo ideogramov.

Ostanki

Med ostanke zapisov v partskem jeziku spadajo:

• črepinje iz leta 100 pr. n. št., najdene v Nisi in drugih mestih ob južni meji sedanjega Turkmenistana
• črepinje iz 1. stoletja pr. n. št., najdene v provinci Semnan v vzhodnem Iranu
• pergament iz 1. stoletja pr. n. št. iz Havramana v Iranskem Kurdistanu
• napisi na kovancih arsakidskih kraljev iz 1. stoletja n. št.
• dvojezični napis v Selevkiji na Tigrisu iz leta 150-151 n. št.
• napis zadnjega partskega kralja Artabana V. v Susi iz leta 215
• nekaj dokumentov iz 3. stoletja, ki so jih odkrili v Dura-Europosu na Evfratu
• napis v Kal-e Jangalu v južnem Horasanu iz prve polovice 3. stoletja
• napisi zgodnjih sasanidskih kraljev in duhovnikov, med njimi Ka‘ba-je Zardošt pri Širazu in Pajkuli v Iraškem Kurdistanu
• obširen korpus manihejskih spisov brez ideogramov

Izumrtje

Leta 224 je lokalni vladar Parsa Ardašir I. odstavil zadnjega partskega kralja Artabana IV. in sam zasedel njegovo mesto. Utemeljil je četrto iransko in drugo perzijsko vladarsko dinastijo – Sasanidsko cesarstvo. Partski jezik je zamenjala srednja perzijščina, ki je v pisni obliki znana kot sasanidska pahlavščina. Partščina kljub temu ni takoj izumrla, kar dokazuje nekaj dvojezičnih napisov iz sasanidskega obdobja.

Viri

• P. Lecoq Aparna, Encyclopedia Iranica, 1, Costa Mesa, Mazda Pub., 1983, [2]
• H. Chisholm (urednik), Parthia, Encyclopædia Britannica, 11. Izdaja, London, Cambridge University Press, 1911, 20, str. 871, [3] Arhivirano 2018-09-14 na Wayback Machine.
• M. Boyce, R. Ghirshman (1979), R. Ghirshman's L'Iran et la Migration des Indo-Aryens et des Iraniens, Journal of the American Oriental Society, 99, 1, str. 119–120, DOI 10.2307/598967, JSTOR 598967.