Valide sultan
Valide sultan ali sultan valide (osmansko turško: والده سلطان, Sedef-i Dürr-i Hilafet, dobesedno: mati súltanka) je bil uradni naslov matere vladajočega sultana Osmanskega cesarstva.[1] Naslov se pogosto prevaja kot kraljica mati, čeprav je bila vloga valide sultan povsem drugačna.
Položaj valide sultan je bil morda najpomembnejši položaj v Osmanskem cesarstvu za samim sultanom, ker je po islamskem izročilu "materina beseda božja beseda". Valide sultan so imele pomemben vpliv na državne zadeve, še posebno v obdobju ženskega sultanata v poznem 16. in 17. toletju. V tem obdobju je bil na prestolu niz nekompetentnih ali mladoletnih sultanov, kar je še bolj utrdilo njihovo vlogo.[2]
Prva valide sultan v obdobju ženskega sultanata je bila Nurbanu Sultan, v Benetkah rojena žena Selima II. in mati Murata III., ki je bila od leta 1574 do 1583 skupaj z velikim vezirjem Mehmed Pašo Sokolovićem de facto sovladarka Osmanskega cesarstva. Najmočnejša valide sultan v zgodovini Osmanskega cesarstva je bila Kösem Sultan.
Treba je omeniti, da so bile v tistem času haremske gospe večinoma sužnje, ki nikoli niso bile uradno poročene s sultanom. Njihovi otroci so bili po islamskih zakonih kljub temu priznani kot zakoniti sultanovi otroci.[3] V zgodnjem obdobju cesarstva so sultani pogosto izkoriščali dinastične poroke, s katerimi so utrjevali ali širili svojo oblast. Zadnja poroka osmanskega sultana z nevesto iz druge dinastije je bila v 15. stoletju, ko se je sultan Bajazid II. poročil z Gülbahar Sultan, hčerko iz vladajoče dulkadirske dinastije.[4]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Fanny Davis (1986): The Ottoman Lady: A Social History from 1718 to 1918. ISBN 0313248117. [1]
- ↑ L.P. Peirce: 'The Imperial Harem: Women and Sovereignty in the Ottoman Empire. Oxford University Press (1993), ISBN 0-19-508677-5.
- ↑ H. Montgomery-Massingberd: Burke's Royal Families of the World, 2. del: Africa & the Middle East. The Imperial Family of Turkey. London (1980), str. 238. ISBN 9780850110296.
- ↑ D. Quataert: The Ottoman Empire, 1700–1922. New approaches to European history. 2. izdaja, vol. 34, Cambridge University Press (2005), str. 26. ISBN 9780521839105.