iBet uBet web content aggregator. Adding the entire web to your favor.
iBet uBet web content aggregator. Adding the entire web to your favor.



Link to original content: http://sl.wikipedia.org/wiki/Pornografija_v_Severni_Koreji
Pornografija v Severni Koreji - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Pornografija v Severni Koreji

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zemljevid s svetovnimi zakoni o pornografiji.
  Popolnoma legalno
  Delno dovoljeno
  Prepovedano
  Ni podatka

Pornografija v Severni Koreji ni dovoljena oz. je strogo prepovedana. Posedovanje, izdelavo, distribucijo ali uvoz pornografije država strogo kaznuje. Kljub temu je pornografija v državi razširjena, ker jo ljudje na skrivaj uvažajo ali lokalno proizvajajo.

Posedovanje je prvič postalo priljubljeno med elitami v poznih devetdesetih letih, ko je bil vodja države Kim Jong-il. Visokopolitični in vojaški uradniki so bili najaktivnejši potrošniki pornografije. Danes se pornografija odkrito prodaja na meji med Kitajsko in Severno Korejo, čeprav vlade poskušajo omejiti prenos. Večina vsebine, ki jo porabijo v Severni Koreji, je proizvedena zunaj države, pomemben del so kitajski posnetki bootlega slabe kakovosti. V lokalno proizvedenem pornografskem filmu ponavadi sodelujejo gole ali skromno oblečene ženske, ki plešejo ob glasbi.

[uredi | uredi kodo]

V konzervativni severnokorejski kulturi je spolnost omejena. Nekateri prebežniki pravijo, da pomanjkanje spolne vzgoje v državi povzroča, da se mladi o seksu učijo s pornografijo, odrasli pa gledajo manj pornografije kot mladi. Če se zanimate za pornografijo, lahko pristanete pod ndzorom državne mreže za množični nadzor.[1]

Pornografske revije in filmi, ki se prodajajo na črnih trgih, se distribuirajo v obliki CD-jev, imenovanih "Sex-R" (seks CD-R) in so razvrščeni po kakovosti videa, ki je večinoma slaba, ker je večina poceni posnetkov bootlegov s Kitajske. Trgi in metode distribucije se še naprej razvijajo.[1] Nepooblaščena prodaja pornografije poteka na primer na trgu Tongil v Pjongjangu.[2] Na meji med Kitajsko in Severno Korejo se s pornografijo trguje na prostem.[3] Izpostavljenost kitajski pornografiji je povečala tudi število splavov.[4]

V preteklosti so pornografske video posnetke snemali tudi v Severni Koreji.[1] Začeli so se pojavljati v času vodenja Kim Jong-ila[3] ki naj bi tudi sam imel veliko zbirko pornografskih filmov.[5] Domače naslove so oblasti običajno takoj zasegle. En domači naslov, Skrivna zgodba republike, pa so severnokorejski prebežniki pretihotapili na Japonsko in ga prevedli v japonščino. Film, v katerem nastopajo uradniki Korejske delavske stranke, ki posiljujejo ženske, so prodali na Japonskem, kjer je bil pospremljen s pripisom o omejitvi odgovornosti: "Ne za zabavo. Razdeljen v raziskave". Severna Koreja je izvažala pornografijo, da bi pridobila trdno valuto. Nekaj teh prizadevanj je potekalo prek severnokorejskih spletnih strani.[6]

Gledanje pornografije se je med elitami države razširilo konec devetdesetih let. Nato se je praksa razširila tudi na druge družbene sloje. Domača pornografska dela navadno predstavljajo gole v ali bikini oblečene severnokorejske ženske, ki plešejo ob glasbi. Založba Literature and Art Publishing je na skrivaj izdala pornografsko knjigo Licenciozne zgodbe za uporabo strankarskih funkcionarjev. Korejski centralni radiodifuzni odbor je leta 2000 objavil tudi pornografski videokaset za uradnike. Uvožena pornografija je danes v veliki meri nadomestila domačo. Politične in vojaške elite so najaktivnejši potrošniki pornografije. Leta 2007 je najem CD-ja za eno uro stal 2000 severnokorejskih vonov, znano pa je bilo, da so jih najemali srednješolci.[7] Leta 1995 je bilo mogoče pornografski film prodati za kar 80 dolarjev. V zadnjih letih so cene zaradi drastične ponudbe občutno padle.[8]

V državo tihotapijo tudi južnokorejske pornografske filme.[9] Propagandni baloni, poslani iz Južne Koreje na sever, vsebujejo eksplicitno spolno gradivo, ki privlači tudi severnokorejske vojake.[10] Henry A. Crumpton, veteran Direktorata za operativne dejavnosti Centralne obveščevalne agencije, pojasnjuje, da "še nikoli ni srečal severnokorejskega diplomata, ki ni hotel pornografije, niti za osebno uporabo niti za nadaljnjo prodajo."[11]

Pravo

[uredi | uredi kodo]

Oddelek državne varnosti je zadolžen za spremljanje nezakonitega uvoza pornografskih materialov. Zaradi vpletenosti v nezakonit uvoz kršitelja ustrelijo ali pošljejo v kjohwaso (prevzgojno taborišče) za 10 do 15 let. Usmrtitve več oseb, obtoženih gledanja ali razširjanja pornografije, so bile izvedene konec leta 2013. Turistom je nezakonito vnašati pornografijo v državo. Dostop do "spletnih strani za spol in odrasle" na internetu je bil iz države blokiran,[12] v preteklosti pa so bili zaznani prenosi pornografije z BitTorrent, verjetno povezani s tujci, ki prebivajo v Pjongjangu.[13] Prav tako Severni Korejci, ki živijo blizu meje s Kitajsko, za dostop do kitajskih porno strani uporabljajo mobilne telefone, opremljene s kitajskimi karticami SIM.[14]

Ko je bil leta 2013 usmrčen stric Kim Džong-una Jang Song-thaek, je bilo razširjanje pornografije šteto med njegove zločine.[15]

Severna Koreja je ratificirala Izbirni protokol o prodaji otrok, otroški prostituciji in otroški pornografiji h Konvenciji o otrokovih pravicah[16] vendar ni sprejela nobene zakonodaje, ki bi se nanašala na otroško pornografijo.[17]

Glej tudi:

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Shin, Junsik (13. april 2015). »Pornography in North Korea«. New Focus International. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. septembra 2017. Pridobljeno 20. septembra 2016.
  2. ↑ Hokkanen 2013, str. 207.
  3. ↑ 3,0 3,1 Schwartzman, Nathan (27. november 2009). »Is There Porn in North Korea?«. Asian Correspondent. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2016. Pridobljeno 20. septembra 2016.
  4. ↑ Hokkanen 2013, str. ;231–232.
  5. ↑ Feinberg, Scott (18. december 2014). »Sony Hack: Father of North Korean Leader Was Obsessed With Hollywood Movies«. The Hollywood Reporter. Pridobljeno 22. oktobra 2016.
  6. ↑ Hokkanen 2013, str. 235.
  7. ↑ Moon Sung Hwee (23. december 2007). »Porno Became Widespread in '90s, Thanks to the Dear Leader«. Daily NK. Pridobljeno 21. septembra 2016.
  8. ↑ Hokkanen 2013, str. 234.
  9. ↑ »Fertilizer shortage forces North Korea to sell human feces«. National Post. 29. december 2010. Pridobljeno 21. septembra 2016.
  10. ↑ Jung, Jin-Heon (2014). »Ballooning Evangelism: Psychological Warfare and Christianity in the Divided Korea« (PDF). Max Planck Institute. MMG Working Paper. str. 18. ISSN 2192-2357. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 30. junija 2015. Pridobljeno 7. decembra 2016.
  11. ↑ Crumpton, Henry A. (2012). The Art of Intelligence: Lessons from a Life in the CIA's Clandestine Service. New York: Penguin Publishing Group. str. 14. ISBN 978-1-101-57222-1.
  12. ↑ Talmadge, Eric (1. april 2016). »North Korea now blocking Facebook, Twitter, other websites«. The Big Story. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. aprila 2016. Pridobljeno 21. septembra 2016.
  13. ↑ Hotham, Oliver (15. avgust 2014). »Popular downloads in N. Korea include Top Gear, porn«. NK News. Pridobljeno 3. decembra 2014.
  14. ↑ Hokkanen 2013, str. ;23–24.
  15. ↑ Saul, Heather (13. december 2013). »Jang Song Thaek profile: The rise, fall and execution of Kim Jong Un's powerful uncle«. The Independent. Pridobljeno 1. aprila 2017.
  16. ↑ »North Korea«. Human Rights Watch. Pridobljeno 21. septembra 2016.
  17. ↑ Child Pornography: Model Legislation & Global Review (PDF) (8th izd.). International Centre for Missing & Exploited Children. 2016. str. 34. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 18. decembra 2016. Pridobljeno 8. decembra 2016.
[uredi | uredi kodo]
  • Hokkanen, Jouni (2013). Pohjois-Korea: Siperiasta itään [North Korea: East of Siberia] (v finščini). Helsinki: Johnny Kniga. ISBN 978-951-0-39946-0.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Pornografija_v_Severni_Koreji&oldid=6293182«