iBet uBet web content aggregator. Adding the entire web to your favor.
iBet uBet web content aggregator. Adding the entire web to your favor.



Link to original content: http://sl.wikipedia.org/wiki/Papež_Klemen_IV.
Papež Klemen IV. - Wikipedija, prosta enciklopedija Pojdi na vsebino

Papež Klemen IV.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Klemen IV. 
Papež Klemen IV.
Papež Klemen IV.
Izvoljen5. februar 1265 (izvoljen v odsotnosti)
Začetek papeževanja22. februar 1265 (posvečen)
Konec papeževanja29. november 1268
PredhodnikUrban IV.
NaslednikGregor X.
Redovi
Škofovsko posvečenje1258
Povzdignjen v kardinala17. december 1261
imenoval
Urban IV.
Položaj183. papež
Osebni podatki
RojstvoGui Foucois le Gros
23. november 1190
Saint-Gilles
Smrt29. november 1268[1][2] (78 let)
Viterbo[3]
Pokopandominikanski samostan Santa Maria in Gradi zunaj Viterba
1885 cerkev San Francesco alla Rocca v Viterbu.
NarodnostFrancoz
StaršiPierre Foucois
Marguerite Ruffi
Prejšnji položaj
Alma materSorbona
Insignije
Grb osebe Papež Klemen IV.
Draco depressus
(Poraženi zmaj)
Drugi papeži z imenom Klemen
Catholic-hierarchy.org

Papež Klemen IV., rojen kot Gui Foucois le Gros, je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * 23. november okrog 1200, Saint-Gilles-du-Gard, Grofija Toulouse[4], Francija); † 29. november 1268, Viterbo, Papeška država.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]
Konradina obglavijo v Nepalju 1268

Gvidov oče Peter je posedoval čedno posestvo in je bil sodnik v službi grofa Rajmonda V. Touluškega; med 1185 in 1196 je bil kancler grofa v Saint-Gilles. Tam se je rodil tudi Guy ali Gvido; mati je bila Marguerite Ruffi. Oče je zopet deloval na sodišču vsaj do 1206. Po ženini smrti je Pierre Foucois postal menih kartuzijanec in se umaknil v Grande Chartreuse, kjer je umrl in bil tam pokopan po letu 1210.
Gvido Foucois je bil določen za očetovega naslednika in je odšel v Pariz študirat pravo. Čeprav ni veliko podatkov, kaže, da si je kmalu pridobil ugled priznanega pravnika v svojem domačem kraju in ne šele na kraljevskem francoskem dvoru. Prvo pričevanje o njegovi karieri sestavlja sodni izrek, ki ga je prinesel skupaj s priorom v Montarenu v zvezi s fevdalnimi obveznostmi uzèških gospodov glede na krajevnega škofa. Odločitev so objavili v navzočnosti uradnika francoske krone, beaucairskega župana z dne 29. oktobra 1234. Naslednje leto so Gvida poklicali kot pravnega izvedenca v Viviers z nalogo, da preuči kraljeve obveznosti do škofije, kar je izvrstno opravil.

Za duhovništvo se je odločil po smrti svoje žene, s katero je imel dve dekleti. Odločno je nasprotoval nepotizmu. 1257 postal škof v Le Puyu, 1259 nadškof v Narbonnu in 1261 kardinal.

Papež pod francoskim vplivom

[uredi | uredi kodo]

Štiri mesece po smrti Urbana IV., 5. februarja 1265, so kardinali za novega papeža izvolili Guida Fulcodija, ki je bil tedaj na potovanju po Angliji kot papeški legat.

Deloval je v povezanosti s Francijo oziroma s Karlom Anžujskim, mlajšim in ambicioznejšim bratom svetega kralja Ludvika IX.. Papež se je na Francoze naslovnil v upanju, da ga ne bodo izneverili kot štavfovski nemški vladarji in hkrati sicilski kralji, katerih klavrn konec je dočakal: tako Manfreda kot njegovega sina Konradina. Manfredovo vojsko je Karel popolnoma porazil pri Benevenetu 1266, ko je v boju padel tudi poveljnik. Svojim novim podložnikom se je Karel kmalu zameril zaradi lakomnosti, grozovitosti in trdosrčnosti, kar je vodilo v kasnejše Siciljanske večernice (1282) in izgon Anžuvincev s Sicilije. Papež je moral žal kmalu izkusiti, da so se njegovi upi, ki jih je polagal v Karla Anžujskega kot svojega sicilskega vazala in rimskega zaščitnika, kar vsi po vrsti izjalovili. Karlu Anžujskemu je namreč bil osnovni motiv ponovno zavzetje Bizantinskega cesarstva, v kar je vlagal ogromna sredstva.

Medtem je Manfredov sin Konradin (*1252) odrastel. Na povabilo štavfovskih gibelinov je podvzel jeseni 1267 svoj prvi in zadnji pustolovski pohod proti Italiji, da bi vzel v posest deželo svojega očeta. Zaman ga je papež svaril in ga končno tudi izobčil. Nesrečen izid v bitki pri Tagliacozzu dne 23. avgusta 1268 je upanje mladoletnega Konradina in italijanskih gibelinov uničil, končal pa je v ujetništvu zmagovalnega Karla Anžujskega, ki je poraženca tudi usmrtil v Neaplju na glavnem trgu 29. oktobra 1268 in s tem končal linijo cesarske hiše Hohenstaufen. Ni povsem gotovo, ali je papež svetoval in odobraval usmrtitev, saj politični monopol izumrlih Štavfovcev v južni Italiji zamenjala hiša francoskih Anžujcev.

Na papeškem dvoru v Orvietu, kjer je bival ves čas svojega pontifikata, se je dalj časa zadrževal tudi Tomaž Akvinski.
Njegova prizadevanja za cerkveno zedinjenje s Carigradom so ostala brezuspešna. Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog je bil v formalno združitev obeh cerkev zainteresiran zgolj toliko, da je politično osamil Karla Anžujskega, ki je poskušal obnoviti prosulo križarsko Latinsko cesarstvo.
Poljsko kraljico Hedviko (1174-1243) je prištel med svetnike. [5]
Na papeškem dvoru v Orvietu, kjer je bival ves čas svojega pontifikata, se je dalj časa zadrževal tudi Tomaž Akvinski. [6] [7]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]
Grobnica Klemena IV. v Basilica di San Francesco alla Rocca (Viterbo).

Mesec dni po Konradinovi smrti mu je sledil v smrt tudi papež Klemen. Pokopali so ga v dominikanskem samostanu Santa Maria in Gradi zunaj Viterba, kjer je bival med svojim pontifikatom. [8] 1885 so njegove ostanke prenesli v cerkev San Francesco alla Rocca v Viterbu.[9] Zaradi nepremagljive nesloge med kardinali je papeški sedel ostal prazan skorej tri leta (1268-1271). Temu obotavljanju je največ botrovalo hudo razočaranje nad novim francoskim "zaščitnikom".

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Enciclopedia dei Papi — 2000.
  2. ↑ BeWeb
  3. ↑ Record #11922030X // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  4. ↑ ožje: vikonstvo De Nîmes
  5. ↑ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 191.
  6. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 162.
  7. ↑ »Clemente IV, papa, Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 26 (1982) di Norbert Kamp«. Treccani.it. Pridobljeno 21. februarja 2015.
  8. ↑ R. P. McBrien. Lives of the Popes. str. 218.
  9. ↑ Richard P. McBrien, 218.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(nemško)
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(madžarsko)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
(angleško)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Klemen IV..
(angleško)
(italijansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Urban IV. 		Papež
1264–1268 		Naslednik: 
Gregor X.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Klemen_IV.&oldid=6251876«