Živali
Živáli (znanstveno ime Animalia) so eno izmed petih kraljestev živih bitij. Čeprav so nastale kot zadnje od kraljestev, so zdaj prevladujoča oblika življenja na Zemlji. Uspešne so predvsem zaradi možnosti hitrega prilagajanja spremenjenim razmeram v svojem okolju in sposobnosti premikanja. V biološkem smislu sodi med živali tudi človek.
| Živali Fosilni razpon: kritogenij – danes, 665–0 Ma | ||||
|---|---|---|---|---|
 V smeri urinega kazalca od zgoraj levo: avstralska zelena drevesna žaba, lesna sova, sibirski tiger, navadni križevec, polž vrtnik, orjaška črepaha, solitarna čebela, zlata arovana, berberski makak, pilar in metulj lisasti šah.
| ||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||
| ||||
Debla
(za prikaz izberi pokaži) | ||||
|
Novejša filogenetska razvrstitev:
Sistem Jovana Hadžija:
|
Znanstveno jih preučuje zoologija, ki se nadalje deli v več ožjih znanstvenih disciplin. Predpono zoo- (iz grškega zōion - živo bitje[1]) uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z živalmi. Skupnosti vseh živali na določenem območju v določenem času pravimo favna.
Značilnosti
urediŽivali so evkarionti, z izjemo skupine Myxozoa mnogocelični organizmi, kar jih loči od bakterij in večine protistov. So heterotrofi, po čemer se razlikujejo od rastlin in alg. Z načinom prehranjevanja je povezana sposobnost premikanja, ki jo imajo skoraj vse živali v vsaj enem stadiju življenjskega kroga, in natančnejša telesna zgradba (posebej prebavnega sistema).
Razmnožujejo se večinoma spolno, odrasle živali so diploidne ali poliploidne. Nekatere pa se lahko razmnožujejo tudi nespolno s partenogenezo.
Zgradba
urediZ nekaterimi izjemami, med katerimi so najočitnejše spužve in plakozoji, je živalsko telo diferencirano v tkiva. Ti vključujejo mišice, ki so se sposobne krčiti in nadzorovati gibanje, ter živčna tkiva, ki omogočajo pošiljanje in obdelavo signalov. Običajno imajo tudi notranjo prebavno votlino z eno ali dvema odprtinama.[2]
Vse živali imajo evkariontske celice, ki so obdane z značilnim zunajceličnim matriksom, ki ga sestavljajo kolagen in elastin ter glikoproteini.[3] Ta se lahko kalcificira v strukture, kot so to hišice mehkužcev, kosti in iglice.[4] Pri razvoju tvori razmeroma prožno ogrodje,[5] kjer se lahko celice gibajo in reorganizirajo ter tvorijo zapletene strukture. Nasprotno se v drugih mnogoceličnih organizmih, kot so rastline in glive, celice držijo na mestu s pomočjo celičnih sten in na ta način lahko pospešeno rastejo.[2] Edinstveni za živalske celice so naslednji tipi medceličnih stikov: tesni stiki, presledkovni stiki in dezmosomi.[6]
Razmnoževanje in razvoj
urediSkoraj vse živali se razmnožujejo spolno.[7]
Pri spolnem razmnoževanju nastopata dve vrsti spolnih celic (gamet): moške (spermiji) in ženske (jajčeca). Živali so navadno enospolne, nekatere nižje skupine imajo tako testise kot jajčnike, imenujemo jih obojespolniki ali hermafroditi.
Nekatere živali se lahko razmnožujejo nespolno.[8] To se lahko zgodi pri partenogenezi, kjer se iz neoplojenega jajčeca razvijejo mladi osebki, pri brstenju (spužve) ali pri fragmentaciji kjer se telo razdeli na fragmente in se vsak del lahko razvije v nov organizem.[9]
Hrana in viri energije
urediVse živali so heterotrofi, kar pomeni, da se neposredno ali posredno prehranjujejo s snovmi nastalimi v drugih organizmih.[10] Pogosto se naprej delijo na skupine, kot so zveri, herbivori, omnivori in paraziti.[11]
Plenilstvo je biološka interakcija, kjer se plenilec (heterotrof, ki lovi) hrani s svojim plenom (organizem, ki je napaden).[12] Plenilec lahko ubije svoj plen zaradi hranjenja ali zaradi drugih vzrokov, vendar je posledica vedno smrt plena.[13] Drugi glavni način konzumiranja hrane imajo detritofagi, ki se hranijo z mrtvo organsko snovjo.[14] Včasih je težko ločevati ta dva načina prehranjevalnega vedenja, na primer kadar parazit preži na gostiteljski organizem in nanj leže jajčeca, tako da se potomstvo potem po izvalitvi lahko hrani z razpadajočim truplom. Medsebojni selekcijski pritiski, ki se ob tem pojavljajo, so pripeljali do evolucijske »oborožitvene tekme« med plenom in plenilcem, katere rezultat so različne protiplenilske prilagoditve in načini, kako jih zaobiti.[15]
Večina živali posredno uporablja energijo sonca, s tem da jedo rastline ali živali, ki jedo rastline. Večina rastlin uporablja svetlobo za pretvorbo anorganskih snovi v ogljikove hidrate, maščobe, proteine in druge biomolekule. Začenši z ogljikovim dioksidom (CO2) in vodo (H2O) fotosinteza pretvori energijo sončne svetlobe v kemično energijo v obliki enostavnih sladkorjev (npr. glukoza) s sproščanjem molekularnega kisika. Ti sladkorji se nato uporabijo kot gradniki za rast rastlin, vključno s proizvodnjo drugih biomolekul.[2] Ko žival poje rastlino (ali poje druge živali, ki so pojedle rastline), reducirane ogljikove spojine v hrani postanejo vir energijskih in gradbenih materialov za živali.[16]
Živali, ki živijo na oceanskem dnu v bližini hidrotermalnih vrelcev, niso odvisne od energije sončne svetlobe. Osnovo prehranjevalne verige namesto tega tvorijo kemosintetske arheje in bakterije.[17]
Evolucija
uredi
Po danes znanih dokazih naj bi živali nastale iz bičkastih evkariontov, podobnih današnjim bičkarjem ovratničarjem, ki so najbližji še živeči sorodniki živali. Najstarejši fosili, ki verjetno pripadajo živalim, so stari 610 milijonov let (pozni predkambrij), obstajajo pa tudi fosilne sledi živali, domnevno tako kompleksnih kot današnji deževniki, stare milijardo let.[18]
Večina poznanih živalskih debel se je pojavila med izrazito diverzifikacijo fosiliziranih oblik življenja v kambriju pred 542 milijoni let. Ta dogodek imenujemo kambrijska eksplozija.
Viri in opombe
uredi- ↑ zoo- definition. Free Online Dictionary. Pridobljeno 4.12.2008.(angleško)
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Adam-Carr, Christine; Hayhoe, Christy; Hayhoe, Douglas; Hayhoe, Katharine (2010). Science Perspectives 10. Nelson Education Ltd. ISBN 978-0-17-635528-9.
- ↑ Alberts, Bruce; Johnson, Alexander; Lewis, Julian; Raff, Martin; Roberts, Keith; Walter, Peter (2002). Molecular Biology of the Cell (4th izd.). New York: Garland Science.
- ↑ Sangwal, Keshra (2007). Additives and crystallization processes: from fundamentals to applications. John Wiley and Sons. str. 212. ISBN 978-0-470-06153-4.
- ↑ Becker, Wayne M. (1991). The world of the cell. Benjamin/Cummings. ISBN 978-0-8053-0870-9.
- ↑ Magloire, Kim (2004). Cracking the AP Biology Exam, 2004–2005 Edition. The Princeton Review. str. 45. ISBN 978-0-375-76393-9.
- ↑ Knobil, Ernst (1998). Encyclopedia of reproduction, Volume 1. Academic Press. str. 315. ISBN 978-0-12-227020-8.
- ↑ Adiyodi, K. G.; Hughes, Roger N.; Adiyodi, Rita G. (2002). Reproductive Biology of Invertebrates, Progress in Asexual Reproduction, Volume 11. Wiley. str. 116.
- ↑ Kaplan (2008). GRE exam subject test. Kaplan Publishing. str. 233. ISBN 978-1-4195-5218-2.
- ↑ Rastogi, V. B. (1997). Modern Biology. Pitambar Publishing. str. 3. ISBN 978-81-209-0496-5.
- ↑ Levy, Charles K. (1973). Elements of Biology. Appleton-Century-Crofts. str. 108. ISBN 978-0-390-55627-1.
- ↑ Begon, M., Townsend, C., Harper, J. (1996). Ecology: Individuals, populations and communities (Third edition). Blackwell Science, London. ISBN 0-86542-845-X, ISBN 0-632-03801-2, ISBN 0-632-04393-8.
- ↑ predation. Britannica.com. Retrieved on 2011-11-23.
- ↑ Marchetti, Mauro; Rivas, Victoria (2001). Geomorphology and environmental impact assessment. Taylor & Francis. str. 84. ISBN 978-90-5809-344-8.
- ↑ Allen, Larry Glen; Pondella, Daniel J.; Horn, Michael H. (2006). Ecology of marine fishes: California and adjacent waters. University of California Press. str. 428. ISBN 978-0-520-24653-9.
- ↑ Clutterbuck, Peter (2000). Understanding Science: Upper Primary. Blake Education. str. 9. ISBN 978-1-86509-170-9.
- ↑ Castro, Peter; Huber, Michael E. (2007). Marine Biology (7. izd.). McGraw-Hill. str. 376. ISBN 978-0-07-722124-9.
- ↑ Seilacher A.; Bose P.K.; Pflüger F. (1998). »Animals More Than 1 Billion Years Ago: Trace Fossil Evidence from India«. Science. 282 (5386): 80–83. doi:10.1126/science.282.5386.80. ISSN 0036-8075. PMID 9756480. Pridobljeno 8. julija 2008.
- Saupe S.G. Concepts of biology: Digestion/Nutrition. College of St. Benedict/St. John's University, Collegeville. Pridobljeno 3.7.2008.
Glej tudi
urediZunanje povezave
uredi