Za EU je značilna kulturna in jezikovna raznolikost. Jeziki, ki se uporabljajo v državah članicah EU, so bistveni del evropske kulturne dediščine. Zato EU v svojih programih in pri delu evropskih institucij podpira večjezičnost.
V EU je 24 uradnih jezikov:
angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, francoščina, grščina, hrvaščina, irščina, italijanščina, latvijščina, litovščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.
Zgodovina
Z vstopom vsake nove države v EU se je število uradnih jezikov povečalo.
Uradni jezik EU od leta ...
- 1958: nizozemščina, francoščina, nemščina, italijanščina
- 1973: danščina, angleščina
- 1981: grščina
- 1986: portugalščina, španščina
- 1995: finščina, švedščina
- 2004: češčina, estonščina, madžarščina, latvijščina, litovščina, malteščina, poljščina, slovaščina, slovenščina
- 2007: bolgarščina, irščina, romunščina
- 2013: hrvaščina
Večjezičnost
Večjezičnost je eno od temeljnih načel EU.
Cilji te politike so:
- komunicirati z državljani v njihovem jeziku
- zaščititi bogato jezikovno raznolikost Evrope
- spodbujati učenje jezikov v Evropi
To je edinstven pristop, ki ga ne uporablja nobena druga večjezična država ali mednarodna organizacija.
Načelo večjezičnosti je zapisano v Listini EU o temeljnih pravicah: državljani EU imajo pravico do uporabe katerega koli od 24 uradnih jezikov, kadar se obrnejo na institucije EU, ki morajo odgovoriti v istem jeziku.
Pravni akti in njihovi povzetki so na voljo v vseh uradnih jezikih EU.
Tolmačenje zasedanj Evropskega sveta in Sveta Evropske unije je zagotovljeno za vse uradne jezike EU. Vsak poslanec Evropskega parlamenta lahko med zasedanjem EP uporablja kateri koli uradni jezik EU.
Konferenčni tolmači in prevajalci namreč prevajajo govorjeno besedo in pisna besedila v vseh 24 uradnih jezikov EU in po potrebi tudi v druge jezike.
Jezikovna ureditev
Pravila, ki urejajo uporabo jezikov v institucijah EU, določi Svet soglasno z uredbami, sprejetimi v skladu s členom 342 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Ta pravila so opredeljena v Uredbi št. 1, ki določa, da imajo institucije 24 uradnih in delovnih jezikov.
Med uradnimi jeziki je še vedno angleščina, tudi po izstopu Združenega kraljestva iz EU. Angleščina ostaja uradni in delovni jezik institucij EU, dokler je kot taka navedena v Uredbi št. 1. Angleščina je tudi eden od uradnih jezikov na Irskem in Malti.
Uredba št. 1 določa tudi pravila o jezikih, v katerih je treba pripraviti in objaviti zakonodajo EU in dokumente med institucijami in javnostjo ali med institucijami in državami članicami EU. Institucije lahko tudi določijo način izvajanja jezikovne ureditve v svojem notranjem delovanju.